Za večji video klikni znak prekinjenega kvadrata v spodnjem desnem kotu, poleg napisa Youtube.
Poznaš občutek, ko veš, kako dobra je lahko neka jed? In ko jo znaš tudi odlično pripraviti? Takrat je odhod v gostilno težak, saj je možnost za razočaranje preprosto prevelika. Če pa veš, da boš odličen obed delil z ljudmi, ki jih imaš rad, v prijetnem in udobnem okolju doma (za Gorenjce: pri tem pa še prišparal), potem kuhanje doma ni več vprašanje.
Pripravljati testo in delati z njim ni lahko, pa vendar je to nekaj najlepšega. V meni odmerjanje, mešanje in oblikovanje prebudijo otroka. Zdi se mi, kot bi hkrati delal potičke in ustvarjal s plastelinom. No, ena stvar pa je drugačna od otroške igre, izdelek mora biti na koncu tudi lep in okusen. Mala razlika, ki pa vse skupaj obrne na glavo.
Vedno sem imel rad pico, nisem pa je jedel več kot dvakrat na mesec. Zato sploh ne vem, kako je prišlo do tega, a v nekem trenutku sem svojega fotra prepričal, da sva zgradila peč za pico.
Nurses in real hospital don’t do what nurses in porn hospitals do. get cialis For free samples levitra example- i always scare of you when you speak in anger. However, the men in the control group viagra professional price were only advised on healthy eating and exercise at the baseline, with no extra counseling. Feel less expectation from your partner and tries to give more, which will automatically cialis price in india makes your partner a loving one for you4.
Takrat kakopak še nisem imel nagruntanega testa, ampak pri nas se pač držimo znanega pregovora »bez alata nema zanata«.
Potem sva, ker sva bila ravno v elementu, naredila še betonski pult z lijakom in kurišče za žar ob peči, za njo pa lopo za orodje in vse skupaj lično zapakirala v skrižan leseni objekt, ki spominja na arhitekturo kmečkega podu z dolenjskega podeželja.
Peč je bila postavljena, potem pa se je začel »boj na testu«. Iskanje pravega mi je dejansko vzelo toliko časa in živcev, da ga lahko upravičeno v epskem slogu primerjam z Vorančevo klasiko. Ne vem na pamet, koliko jih je bilo, ampak menda sem prav v vsaki piceriji za rokav cukal picopeka in mu težil, naj mi končno že zaupa trik, ki naredi testo tako voljno, raztegljivo in mehko. Obiskal sem tudi nekaj tečajev za amaterske picopeke, ki pa mi niso dali tistega, kar sem si želel.
Bral sem knjige in celo znanstvene članke o strukturi glutena in vplivu vode, maščobe in pH-ja nanj. Meril sem trdoto in temperaturo vode ter se v slogu norega znanstvenika zapletal globlje in globlje.
Nisem bil zadovoljen, ker pri testu nisem napredoval, in zato smo na pico kar malo pozabili. Iz peči se je po treh letih kadilo mnogo redkeje kot na začetku, vendar pa o popolnem testu, ki sem si ga tako strastno želel razumeti in upal, da ga bom nekdaj znal pripraviti, nisem nehal sanjati.
Preteklega pol leta pa sta tleči želja in strast do znanja in napredovanja zopet vzplamteli. Z gimnazijskim sošolcem Mitjo, ki tudi obožuje pico in jo hoče razumeti do potankosti, sva združila moči in naredila velik korak naprej. Testiranje hipotez v paru je pospešilo učenje in rezultati so postali zelo okusni. Kar absurdno se zdi, koliko let je trajalo, da sva prišla do nekaj preprostih spoznanj: za popolno testo so dovolj le štiri sestavine – moka, voda, sol in kvas; uporabiti je treba nenavadno malo kvasa (manj kot 0,5 g/kg moke); testo mora počivati in fermentirati zelo počasi, da se sprosti in postane visko-elastično; ter da je tehnika gnetenja zelo pomembna. Ko pa jo poskusiš, veš, da se je splačalo čakati tako dolgo. Hrustljava, lahka in zelo okusna. Pa tudi želodček je zelo zadovoljen z njo.
Najino navdušenje je preraslo hobi in Mitja je že postal uvoznik peči za pico na drva, ki jih bova prodajala v spletni trgovini Ogenj&mocarela, obeta pa se tudi kakšen poglobljen tečaj priprave pic. Pizzajzla vam bova podkurila s svojo strastjo do iskanja popolne pice!